Osnovni principi terapevtskih metod v TKM

Napisal: Han Zaoxiang, zdravilec kit. med. 

Prevedel: Miha Virant, univ. dipl. sin. in soc. kult.

 

Telo je kompleksna, živa celota. Ker je celota več kot pa samo seštevek vseh delov, je tudi človek kot celota več kot pa samo neka statična struktura. Je formacija, ki se neprestano formira, je struktura in tudi proces. Družba in okolje, voda in zrak so del (živega) človeka. Krvnožilni, kostno-mišični in prebavni sistemi imajo posebno biološko delovanje in različne funkcije, ki ohranjajo življenjsko moč v gibanju, niso pa to samostojni sistemi. Za zdravje, za sposobnost prilagajanja so pomembni predvsem odnosi med glavnimi notranjimi organi in celoto. Tradicionalna kitajska medicina poudarja (harmonične) odnose med deli, zato da bi vplivala na oziroma izboljšala zdravje človeka kot celote. Medtem ko za zdravnike zahodne (bio)medicine včasih lahko uporabimo analogijo mehanika, ki popravi ali zamenja pokvarjeni del, zdravilci TKM včasih delujejo kot vrtnarji, ki uravnavajo razmerja med krvjo (zemljo), vlago (tekočinami) in toploto (energija či – sonce), zato da bi notranji pogoji omogočali normalno rast in razvoj.

Mreža meridianov je sestavljena iz poti ali kanalov, ki prenašajo biopotencial (či) in kri po telesu. Večji navpični in manjši vodoravni meridiani sestavljajo mrežo, ki povezuje notranjost in površino celega telesa. Meridiane so (stari) zdravilci odkrivali v procesih terapevtske obravnave in neprestano povezovali izkušnje, povzemali dognanja ter tako utrdili koncept mreže meridianov. Po več kot tisoč letih raziskovanja je ta koncept postal vodilni, ne samo pri terapijah, ampak tudi kot osnovni koncept teorije TKM.

Pri razumevanju gibanja življenja, bioloških funkcij telesa, patoloških pojavov in še posebej pri diagnostiki ima koncept mreže meridianov zelo pomembno vlogo.

Diagnostika (kitajsko: dialektično razločiti simptome in razpravljati o zdravljenju) poteka na podlagi osnovne teorije TKM; teorije glavnih notranjih organov/zakladov, teorije o mreži meridianov, teorije o jinu in jangu, teorije o medsebojnem vplivu petih glavnih načinov delovanja (kovina, les, voda, ogenj, in zemlja) in teorije o vzroku in poteku bolezni.

Akupunktura je uporaba akupunkturnih iglic ali mokse za stimuliranje akupunkturnih točk na meridianih, da bi dosegli učinek ali namen terapije. Uporaba akupunkturnih terapij pri obravnavanju akutnih bolezni je zelo široka in vključuje: notranje in zunanje, ginekološke in otroške ter otorinolaringološke akutne bolezni. Raziskave so pokazale, da akupunktura dobro deluje pri okrog tristo različnih obolenjih, pri eni tretjini teh bolezni pa je še posebej učinkovita (WHO, 1979).

Trije osnovni principi akupunkture so:

1. Okrepitev zdravotvornega in odstranitev boleznotvornega delovanja organizma ali delov organizma.

Okrepiti zdravotvorne vplive pomeni izboljšati kvaliteto telesa, telesno kondicijo, obrambo telesa, še posebej, kadar je ta oslabljena, hkrati pa bolezenski vpliv še ni prevelik. Pogosto se ta princip uporablja pri težavah zaradi pomanjkanja esencialnih tekočin, energije, krvi in sline (vlage).

Odstraniti boleznotvorne vplive je pomembno, kadar so ti bolj moteči, npr. pri prehladu, slabi prebavi, slabokrvnosti …

Moderne raziskave na Kitajskem so pokazale, da akupunktura okrepi delovanje imunskega sistema preko močnejšega delovanja belih krvnih telesc in imunoglobulinov. V raziskavah na domačih zajcih, pri katerih so z akupunkturno iglico stimulirali točko pod kolenom, so odkrili, da se je dve do tri ure po terapiji število belih krvnih telesc povečalo za šestdeset odstotkov, po enem dnevu pa se je vrnilo v normalne okvire. Raziskava na sto zdravih posameznikih, pri katerih so z dvema akupunkturnima iglicama stimulirali poleg omenjene še točko med palcem in kazalcem na roki ter merili odzivnost belih krvnih telesc proti okužbi s stafilokoki, je pokazala, da se je sposobnost belih krvnih telesc (da požrejo bakterijo) povečala s petdeset na enainsedemdeset odstotkov, kar potrjuje, da se sposobnost belih krvnih telesc po akupunkturni terapiji poveča.

2. Uravnavanje oziroma uravnoteženje jina in janga (komplementarni princip delovanja v tradicionalni kitajski filozofiji).

Dopolniti primanjkljaj, sprostiti prebitek, pogreti mraz in ohladiti vročino so osnovni principi uravnavanja jina in janga. Uporabnost komplementarnega principa in logike je v TKM zelo široka. Komplementarni princip uravnavanja se uporablja na osnovi teorij meridianov, notranjih organov, vzrokov in poteka bolezni ter razpravi o simptomih in izboru ustrezne terapije oziroma diagnostiki. V normalnih oziroma zdravih okoliščinah sta jin in jang v ravnovesju, ohranjata normalno delovanje oziroma zdravje. Če pa se ravnovesje poruši, če je določenih vplivov preveč ali premalo, se pojavijo akutni znaki bolezni. Uravnavanje jina in janga ter ponovno vzpostavljanje uravnoteženega pretoka energije lahko odpravita akutne bolečine. Veliko kliničnih izkušenj in rezultatov eksperimentov potrjuje protibolečinsko vrednost akupunkture. Najpogostejše akutne bolečine, kjer akupunktura dobro deluje, so glavoboli, bolečine obraznih živcev, išiasnega živca, bolečine v križu, med rebri, bolečine v želodcu, v predelu srca, žolčnika, boleče mesečno perilo, poporodne bolečine, bolečine v sklepih, udih, pooperacijske bolečine … Akupunktura deluje tudi protivnetno in zmanjšuje otekline. 

3. Sprostitev in poživitev ali okrepitev pretoka in delovanja biopotenciala (či) po celem telesu.

Gre za uravnavanje toka biopotenciala po meridianih, ki se lahko zaradi različnih vzrokov (preveč ali premalo vplivov, zastajanja energije, obrnjene smeri energije) spremeni. Ko se ugotovi odnos (med organi), ki povzroča težave, se odpravi vzrok, čemur sledi izboljšanje. Osnovna teorija TKM namreč pravi, da bolečina nastane zaradi slabega pretoka in obratno: uravnotežen, dober energetski pretok odpravi bolečino. □