Športne aktivnosti in TKM

Kako tradicionalna kitajska medicina razmišlja o načelih in načinih športnih aktivnosti

Napisal: Yao Junhao, zdravilec kit. med. 

Prevedla: Silvija Fister, univ. dipl. sin. in nov.

 

1. Poudarek na vzajemnosti gibanja in mirovanja ter vzajemnosti vadbe telesa, uma in duha. 

Pri poudarjanju gibanja ne smemo pozabiti niti na mirovanje. Tako o športu oz. vadbi ne moremo govoriti, ne da bi govorili tudi o 'notranji' vadbi duha in uma, ki je z vadbo telesa vzajemna in medsebojno dopolnjujoča, kot sta na več ravneh medsebojno dopolnjujoča gibanje in mirovanje. Med športom moramo tako vse uskladiti z naravnim tokom – s sproščenim naravnim ritmom uskladimo dihanje, usmerimo pozornost, umirimo vedenje, izključimo različne motnje. Pri tem upoštevamo tako stanje uma kot obliko, notranjost in zunanjost, duševno in telesno stanje. Notranjost je umirjena, medtem ko je zunanjost aktivna. Telo za krepitev namreč potrebuje gibanje; kultiviranje duha in uma pa zahteva notranje mirovanje. 

Tako bomo med vadbo navznoter vadili duha, na zunaj bomo vadili fizično telo in s tem dosegli tudi skladnost zunanjosti in notranjosti oz. uresničili holistične ideje 'z gibanjem doseči umirjenost duha', 'v mirovanju je aktivnost', 'z umirjenostjo nadziramo aktivnost' in na splošno 'harmonije' telesa in duha, aktivnosti in pasivnosti.

2. Doslednost in vztrajnost.

Za karkoli si v življenju prizadevamo, se moramo najprej naučiti vztrajnosti, če hočemo biti uspešni in učinkoviti. To modrost izraža že znan rek: »Rim ni bil zgrajen v enem dnevu«. To pomeni, da tudi želenih učinkov vadbe ne moremo doseči čez noč, potrebni sta stalnost in rednost, saj s pogostimi prekinitvami oz. daljšimi obdobji brez vadbe ne bomo dosegli zadanega namena. Tudi v tem smislu telovadba ni le vadba fizičnega telesa, temveč tudi vadba volje in vztrajnosti. Zato je pomembno, da tudi če zaradi sprememb v načrtovanem urniku nimamo časa za izvedbo celega treninga, naredimo vsaj nekaj vaj v 10 minutah. Tudi če gre za druge okoliščine, zaradi katerih ne moremo telovaditi v naravi ali v telovadnici – bolezen in neprimeren kraj (pisarna, stanovanje), lahko prilagodimo vaje – tek po hodniku, poskoki na mestu, raztezne vaje, tai ji quan itd. Tudi čustva ne smejo biti razlog za prekomerno vadbo ali izpustitev le-te. Vaditi po načrtu in ob primernem času je potrebno tudi takrat, ko izrazito uživamo v vadbi in bi želeli vaditi na primer več ur, in takrat, ko se nam 'ne da', ker smo žalostni, nervozni, raztreseni ipd.

3. Zmernost.

Če vadbi sledijo izguba apetita, vrtoglavica, glavobol, pretirano potenje in/ali duševna utrujenost, to jasno pomeni, da je bila vadba pretirana in je presegla telesne zmogljivosti oz. omejitve, kar lahko vodi v poškodbe. Že leta 581 je v enem najpomembnejših del tradicionalne kitajske medicine, Formule vredne tisoč kosov zlata, znameniti zdravnik iz dinastije Tang Sun Simiao zapisal, da je določen napor za krepitev osebnosti in zdravja potreben, a vsak mora upoštevati svoje naravne omejitve. Telesa ne smemo siliti v hitre spremembe. Kako torej usvojiti pravo mero treninga? Na splošno povedano, po vadbi se ne smemo počutiti pretirano utrujeni. Seveda je dober indikator primerne vadbe tudi srčni utrip – pri prevelikem naporu je utrip zelo hiter. Za zdravega odraslega človeka je primerno zvišanje srčnega utripa med vadbo do 140 udarcev na minuto. Za starejše ljudi pa je bolj priporočljivo, da se jim utrip med vadbo ne povzpne čez 120 udarcev na minuto.

4. Udobnost, naravnost in postopnost.

Vadba za krepitev in ohranjanje zdravja naj bo sproščujoča, raznolika in dostopna, saj bo to veliko prispevalo k temu, da jo bomo dosledno ter redno izvajali. Prizadevati si namreč moramo, da bo vadba za nas udobna, naravna in nam bo zato tudi v veselje. Za vitalnost sta trpljenje in bolečina nepotrebna, lahkotnost in postopno povečevanje količine ter intenzivnosti treninga pa ključna, saj tudi tu ne moremo preskočiti procesa krepitve svojih zmožnosti. Tudi posamezna vadba naj poteka od manjše k večji intenzivnosti in od preprostih do kompleksnih vaj. Na primer, pri teku to pomeni, da začnemo s počasnejšimi teki na krajših razdaljah, s časom pa postopno povečujemo hitrost in/ali razdaljo.

5. Čas za telovadbo.

Na splošno povedano, je najboljši čas za vadbo zjutraj, v skladu z rekom »Ena jutranja ura je vredna dve večerni,« ali nam bolj znanim »Po jutru se dan pozna«. Zjutraj je namreč zrak najbolj svež, še posebej, ker smo se med spanjem dolgo časa zadrževali v sobi in porabili veliko kisika, zato se je relativna vrednost ogljikovega dioksida zelo povečala in nabrala v telesu. Gibanje na prostem in svežem jutranjem zraku pomaga pri izločanju ogljikovega dioksida, pospeši metabolizem in nas dobro pripravi na izzive dneva, ki sledi. Seveda lahko vadimo tudi čez dan ali pred spanjem, da se sprostimo po napornem dnevu in mirno zaspimo, vendar je bolje, da pred spanjem vadba ni intenzivna, saj ima zaradi vpliva na živčni sistem to lahko tudi neugoden učinek na spanec. Na kratko povedano, ob kateremkoli času ali tudi če le kratek čas, redna vadba bo prinesla koristi. Edina izjema je čas takoj po obroku ali pred njim, ko smo zelo lačni. V prvem primeru sta kri in či (biopotencial, energija) namreč potrebna vranici in želodcu, da kakovostno predelujeta hrano, med telovadbo pa kri in či stečeta predvsem v mišice, zato lahko vadba takoj po obroku vodi v slabo prebavo in tudi resnejše težave prebavnega sistema, kot sta v zahodni medicini znani vnetje želodca in refluksna bolezen. V drugem primeru je športna aktivnost seveda neprimerna zaradi pomanjkanja energije za vadbo, kar lahko vodi v omotičnost in vrtoglavico. Najbolje je, da vadimo nekje eno ali dve uri po obroku, ko nismo niti zelo lačni niti siti.     

6. Individualna prilagoditev programa vadbe.

Za starejše ljudi, ki imajo manjšo mišično moč, manj odziven živčni sistem in slabšo koordinacijo telesa, je najboljša vadba, ki vključuje mehke ter počasne gibe in enakomerno obremenitev mišic, s katero razgibamo celo telo. Take vadbe so na primer hoja, tai ji quan, počasen tek ipd. Za mlade in zdrave je po drugi strani primerna tudi bolj intenzivna vadba in lahko izbirajo med velikim številom različnih vadb, kot so tek na daljše proge, košarka, nogomet ipd.  
Poleg tega je potrebna prilagoditev programa in vrste vadbe tudi glede na tip dela, ki ga opravljamo. Za ljudi s poklici, kjer je potrebno veliko stanja in obstaja verjetnost za razvoj krčnih žil, kot so prodajalci, frizerji ter kuharji, ni primerna vadba, kjer je potrebnih veliko naglih gibov in skakanja. Za ljudi, ki veliko sedijo za računalnikom, je po drugi strani priporočljivo, da izvajajo vaje, ki raztezajo hrbet in prsi ter vrat – predvsem z dvigovanjem glave, koristno pa je tudi gledanje v daljavo za razbremenitev oči. Na kratko povedano, izbor športne aktivnosti naj bo v skladu z našimi interesi oz. hobiji, ampak tudi v skladu z našim telesnim stanjem. Ljudje, ki opravljajo intelektualno delo, naj si izberejo umirjajočo vadbo, ki ne razvnema čustev oz. nervoze, ljudje, ki že kot del poklica bolj obremenjujejo en del telesa, pa naj to uskladijo s tem, da v vadbo dajo poudarek na druge dele telesa. 

Že leta 145 je znameniti zdravnik Hua Tuo iz dinastije Han zapisal, da človek nujno potrebuje aktivnost, gibanje in delo, vendar pri tem ne sme pretiravati in s tem dolgoročno izčrpati naravne regenerativne sposobnosti telesa. Nobena skrajnost zdravju ni koristna, kar lepo povzame tudi osnovna načela, kako tradicionalna kitajska medicina gleda na šport in gibanje. □